Trampolini niso le igrača, so središče vsega dogajanja, naš mali svet, kjer se je čas ustavil.
Ko pomislim na otroštvo, so med prvimi spomini prav tisti poletni dnevi, ko smo s prijatelji postavili trampolin na domačem vrtu. Bili smo polni energije in pričakovanja, kot da nas čaka največja dogodivščina. Trampolini niso bili le igrača, bili so središče vsega dogajanja, naš mali svet, kjer se je čas ustavil.
Vsak dan smo tekmovali, kdo bo naredil najboljši obrat v zraku ali skočil najvišje. Ni bilo pomembno, kdo zmaga, pomemben je bil smeh, ki nas je spremljal od jutra do večera. Po urah skakanja smo se zvrnili na travo, prepoteni, z rdečimi lici, a popolnoma srečni. Tisti občutek utrujenosti je bil drugačen, poln zadovoljstva.
Najlepši trenutki so bili tisti, ko si za hip poletel v zrak in se zdel, kot da lebdiš. V tistem trenutku ni bilo skrbi, ni bilo šole, ni bilo pravil, samo ti in zrak. Včasih smo skakali tudi v dežju. Spomnim se, kako so kaplje plesale po ponjavi in nas še bolj spravile v smeh. Moker trampolin je pomenil še več adrenalina.
Z leti so trampolini izginili z vrta in se preselili v dvorane in zabavišča, a spomin ostaja. Ko sem pred kratkim obiskal prijatelja, katerega otroci imajo trampolin, sem se brez pomisleka sezul čevlje in poskusil znova. Nisem več tako spreten, skoki niso več tako visoki, a občutek… ta je bil isti.
Danes razumem, da so trampolini pomenili več kot le igro. Bili so prostor, kjer smo se povezovali, kjer smo se sproščali in kjer smo, čeprav le za trenutek, občutili popolno svobodo. In mislim, da bi nam vsem včasih koristil takšen trenutek brezskrbnega skoka.
Z leti se je marsikaj spremenilo, a vsakič, ko vidim trampolin, me preplavi tisti znani občutek. Spomnim se, kako malo je bilo včasih potrebno za srečo, le nekaj kvadratov napete ponjave in družba pravih ljudi. Tudi zdaj, ko gledam otroke, kako skačejo, razumem, zakaj trampolini nikoli ne bodo šli iz mode.…