Ko sem končala srednjo šolo, sem si želela študirati. Pogoj za to je bil, da sem morala od doma. Ker sem bila precej vezana na svoj dom, mi ni bilo lahko. Tako sem se prve mesece privajala na nov kraj in novo stanovanje. Počasi pa sem spoznavala, da mi je Izola prav lepa in da sem se začela spoznavati. Nekako sem ugotovila, da doma enostavno nisem imela možnosti, da bi izrazila samo sebe. Okolica in domači so tako močno vplivali name, da sem enostavno živela po določenih pravilih. Ta občutek svobode, katerega mi je dala Izola pa je bil čisto nekaj novega. Čeprav sem bila na začetku izgubljena in prestrašena, sem se hitro privadila. Ko sem spoznavala sama sebe, pa sem ugotovila, da sem sedaj veliko bolj srečna.
Nikoli si nisem mislila, da bom tako zelo zaživela nekje drugje. Leta so tekla in Izola je postala kot moj dom. Ne predstavljam si več, da se selim nazaj domov. Da ne bo pomote, svojo družino imam rada, vendar sem kar hitro spoznala, da se moram poiskati in živeti tako kot si jaz želim. Nisem bila več pripravljena živeti tako, kot bi si drugi želeli. Vedela pa sem, da če se vrnem domov se bom spet izgubila. Ne bom več to kar sem. Preveč sem trenutno srečna, da bi to zapustila.
Tako je Izola postala moj dom in upam, da bom še leta in leta živela v tem kraju. Nekako sem se našla. Zame je ta kraj res lep in se v njemu prav dobro počutim. Kaj bo prineslo življenje ne vem, vem pa, da bo Izola vedno kraj, kjer sem se izoblikovala in spoznala, kdo sploh sem. To spoznanje mi nihče več ne more vzeti. Zavedam pa se, da je prav selitev bila tista, zaradi katere sem to spoznala. Najpomebnejše je, da najdemo sami sebe.