Dolgo sem bila prepričana, da je meditacija nekaj kar počnejo drugi, ljudje, ki razmišljajo drugače kot jaz in imajo več časa. Jaz pa sem imela sovje skrbi, nakupljen urnik in glavo polno misli. Dokler ni prišel dan, ko se je vsega nabralo preveč. Opazila sem, da mi srce preveč razbija, telo mi je bilo napeto in moje misli niso bile več varne. Takrat sem se prvič usedla tam, kjer je bila samo tišina. Pa ne zato, da bi bila meditacija tista, ki bi jo začela izvajati, ampak ker nisem več zmogla drugače. Potrebovala sem samo mir. Seveda ta moj mir ni bil mir, misli so švigale in tako prihajale in odhajale, moje dihanje je bilo bolj plitko kot pa globoko in dolgo in telo nemirno. Ko sem že hotela nadaljevati svoj neustavljiv tempo, pa mi je nekaj govorilo, da še malo sedim. Tako sem začela dihati bolj globoko, misli so se na nek način umirile in prvi signal je bil ta, to pa je že meditacija. Jaz izvajam meditacijo, to je bil čudež, ampak očitno je telo vedelo, kaj mora narediti tisti trenutek.
Ko so dnevi tekli, je zame bila meditacija prostor srečanja sama s seboj. Ne kot pobeg, ampak kot vrnitev k meni nazaj. Tako sem se učila poslušati telo in dovoliti svojim mislim, da jih spustim, da pridejo in grejo. Tako sem končno spoznala, da v življenju prihajajo vali, pomembno pa je, da jih spustimo. Ne smem več dovoliti, da pride vihar, ki naredi škodo. Jaz sem to jemala tako in pomagalo mi je. Ja, to je bila moja meditacija, ki sem jo sprejemala čisto počasi. Še danes jaz temu ne rečem meditacija, ampak čas, ko znam poslušati svoje misli in jih spustiti, da gredo naprej. Meni je to darilo, kar sem se sam naučila. In kadar potrebujem nežen, voden začetek, mi je zelo koristila tudi meditacija Zarek Sreče, ki me prijazno pospremi v tišino.
Včasih je potrebno samo slišati svoje telo, meditacija na silo ne gre, gre pa, ko jo nujno potrebujemo.